Depresija

Prispeval Administrator
PDFNatisniE-pošta
14
Jul
2009

Depresija in anksioznost se uspešno zdravita. Žalost, obup ter občutki ničvrednosti se pozdravijo!

 

Vsak je kakšen dan žalosten ali nerazpoložen, toda ti občutki minejo v nekaj dnevih. V primeru depresivne motnje, ti občutki ovirajo vsakdanjik in povzročajo težave, bolečino, ne samo depresivnemu posamezniku, pač pa tudi ljudem, ki ga imajo radi. Depresija je pogosta toda resna bolezen in večina depresivnih ljudi potrebuje zdravljenje. Veliko je ljudi, ki potrebujejo pomoč, pa je nikoli ne poiščejo. Večina, tudi tisti z močno depresijo, ozdravi s pomočjo terapije. Raziskave na področju depresije so prinesle različna zdravila, psihoterapije in druge metode, ki uspešno zdravijo to bolezen.


Kakšne so oblike depresije?


Obstaja nekaj vrst oz kvalifikacij te bolezni. Najpogostejša je velika depresivna bolezen in distimija.


Velika depresivna bolezen je določena s simptomi, ki ovirajo človeka pri delu, spanju, učenju, hranjenju in z nekoč prijetnimi doživetji. Velika depresivna bolezen onesposobi posameznika, da nadaljuje svoje "normalno" življenje. V življenju se lahko pojavi samo enkrat, vendar se bolj pogosto pojavi večkrat v življenju.


• Disitmija je opredeljena kot dolgotrajna, dve leti in več trajajoča bolezen z bolj blago simptomatiko, vendar kljub temu onesposobi     posameznika pri normalnem življenju in dobremu počutju. Tisti z distimijo lahko doživijo eno ali več epizod velike depresije skozi celo življenje.


• Nekatere oblike depresivnih motenj se nekoliko razlikujejo od zgoraj opisanih in se lahko razvijejo zaradi posebnih okoliščin. Znanstveniki se ne strinjajo pri opredelitvi spodaj opisanih depresivnih motnjah. Te vključujejo:

Depresija s psihotičnimi znaki se razvije iz močne depresije, ki jo spremljajo psihotični znaki kot so blodnje, prividi ali izkrivljena realnost.


• Poporodna depresija se pojavi, ko otročnica v prvih 4 tednih po porodu razvije veliko depresivno bolezen. Ocenjujejo, da 10 do 15% žensk doživi poporodno depresijo.


• Sezonska depresija (SAD) je opredeljena kot depresija, ki se pojavi v zimskem obdobju, ko je manj sončne svetlobe. Razpoloženje se izboljša spomladi in poleti. SAD se uspešno odpravi s svetlobno terapijo, vendar se vsi bolniki ne odzovejo na to terapijo, tako da je potrebna psihoterapija ali medikamentozna terapija.


• Bipolarna motnja oz. t.i. manična depresija ni tako pogosta kot distimija, velika depresija. Bipolarno motnjo zaznamujejo manija, ko je človek povsem evforičen in depresija, ko je žalosten, potrt.



Kakšni so znaki in simptomi depresije?


Vsi ljudje nimajo enakih znakov depresije. Očitni znaki pa so:


•         daljše trajajoče žalostno počutje, anksioznost in občutki praznine,

•         obup in pesimizem,

•         občutki krivde, nevrednosti in občutki, da ni pomoči,

•         razdražljivost, utrujenost,

•         izguba interesa, opustitev hobijev in dejavnosti, ki so v preteklosti bili v užitek, tudi spolni odnosi,

•         mišična utrujenost in zmanjšana energija,

•         težave s koncentracijo in sprejemanjem odločitev,

•         nespečnost, zgodnje zbujanje in ali prekomerno spanje,

•         prenajedanje ali izguba apetita,

•         samomorilne misli in poskusi samomora,

•         glavoboli, bolečine in prebavne motnje.

 

 

Katere bolezni se pojavijo skupaj z depresijo?

Depresija se pogosto pojavi skupaj z drugimi boleznimi. Včasih se pojavijo pred depresijo, jo povzročijo ali je posledica le te. V večini primerov je prepletanje bolezni z depresijo odvisno od posameznika do posameznika. Kljub temu je potrebno vse bolezni diagnosticirati in jih primerno zdraviti. Anksiozne motnje, kot je posttravmatski sindrom (PTSD), obsesivno kompulzivna motnja, panična motnja, generalizirana anksioznost, socialna fobija pogosto spremljajo depresijo. Ljudje, ki so nagnjeni k PTSD, se še posebno nagnjeni k ponavljajoči depresiji, ki jo spremlja PTSD. Ta se pojavi, ko posameznik doživi travmatično izkušnjo (potres, nasilen napad, naravna nesreča, vojskovanje).

Ljudje s posttravmatsko motnjo pogosto podoživljajo travmatsko izkušnjo s spominjanjem, nočnimi morami. Spremljajoči simptomi so razdražljivost, napadi besa, občutek krivde, izmikanje ali neprestano govorjenje o svoji izkušnji.

Alkoholizem in druge odvisnosti se lahko pojavljajo skupaj z depresijo. Raziskave so pokazale, da je povezanost razpoloženjskih motenj in odvisnosti visoka. Depresija pa lahko spremlja tudi zelo resne bolezni, kot so bolezni srca, kapi, rak, HIV, sladkorna bolezen, prakinskonova bolezen. Raziskave kažejo, da imajo ljudje z omenjenimi boleznimi, ki jih spremlja še depresija, večje težave pri zdravljenju omenjenih bolezni in potrebujejo dalj časa, da ozdravijo.


Kaj povzroča depresijo?


Ni samo en povzročitelj depresije, pač pa se prepletajo genetski, biokemični, okoljski in psihološki faktorji. Raziskave so pokazale, da je depresija bolezen možganov, saj so naprave, kot je MRI, zaznale, da imajo depresivni ljudje razlike v primerjavi s povprečno populacijo (mnenja o teh stvareh so različna in nepotrjena v vseh primerih).

Deli možganov, ki imajo naloge uravnavanja razpoloženja, mišljenja, spanja in obnašanja, ne delujejo enako kot "zdravi" možgani. Poleg tega pa se spremeni tudi komunikacija celic, ki se sporazumevajo z nevrotranzmitorji. Vse te domneve in teorije pa ne pokažejo zakaj se pojavi depresija.

Nekatere depresije so dedne in se pojavljajo v rodbini, kar namiguje na dedne faktorje, vendar pogosto dobijo depresijo ljudje, kjer v družini in sorodstvu nimajo zgodovine te bolezni.

Genetske raziskave kažejo, da je vpliv različnih genov in okolja in drugih faktorjev. Poleg tega pa travma, izguba ljubljenega, težave v zvezah ali druge stresne okoliščine lahko sprožijo depresivno epizodo. Le te se se pojavijo z ali brez vidnega razloga.


Kako ženske doživljajo depresijo?


Depresija je bolj pogosta pri ženskah kot pri moških. Biološke, hormonske in psihosocialne faktorje, življenjske cikle lahko povežemo z večjo stopnjo depresije. Hormoni spremenijo kemično ravnovesje v možganih, ki kontrolirajo čustva in razpoloženje. Ženske so npr. bolj ranljive po porodu, ko so prisotne hormonske spremembe skupaj z odgovornostjo, ki se pojavi. Mnoge matere trpijo za poporodno depresijo, ki zahteva zdravljenje in čustveno podporo otročnice (mati prvih 6 tednov po porodu).
Pogostost poporodnih depresij je večja pri materah, ki so pred porodom imele epizode depresije. Nekatere ženske so nagnjene k resnim oblikam predmenstrualnega sindroma (PMS), stanje, ki je posledica hormonskih sprememb, ki se pojavijo med ovulacijo.
Med prehodom v menopavzo so ženske v večji nevarnosti, da razvijejo potencialno depresijo. Povrh vsega pa je ženska izpostavljena dodatnim stresom zaradi domačih dolžnostih, skrbi otrok, staranjem staršev, zlorabi, revščini in napetosti v zvezah. Nejasno obstaja zakaj nekatere ženske pod visokimi pritiski ne razvijejo depresije, medtem ko druge z enakimi pritiski pa.

Kako moški doživljajo depresijo?


Moški pogosto doživljajo depresijo drugače kot ženske in imajo drugačne načine kako se spopadejo s simptomi. Lažje priznajo, da so utrujeni, razdražljivi, nimajo interesa za stare hobije in aktivnosti in težave s spanjem, medtem ko ženske lažje priznajo, da so žalostne, ničvredne ali se samoobtožujejo.
Moški imajo večjo verjetnost, da se zatečejo k alkoholu in drogam, ko so depresivni ali postanejo obremenjeni, razdražljivi, jezni in včasih nasilni. Nekateri se vržejo v delo, da se izognejo pogovoru z družino in prijatelju o težavah ali pa se izpostavijo konfliktnem vedenju.

Kako starejši doživljajo depresijo?


Depresija ni normalen pojav staranja in raziskave kažejo, da je večina starejših ljudi zadovoljna s svojim življenjem. Ko pa starejši ljudje imajo depresijo, je pogostokrat spregledana, saj se kaže v drugačnih, manj vidnih simptomih ali težje priznajo občutke občutke žalost in obupa.
Poleg vsega imajo starejši  tudi več težav z zdravjem (srčne bolezni, kapi, rak), ki lahko povzročijo depresijo. Nekateri zdravniki pravijo, da starejši lahko doživijo t.i. arterioskelrozno depresijo ishemično depresijo.
Pri arterioskerozni depresiji se pojavi manjši dotok krvi v organe, kar povzroči tudi manj pretoka krvi v možgane. Mnogo ljudi stereotipno predvideva, da je večina samomorov storjenih med mladimi, pa rezultati statistike kažejo, da je pogostost najvišja med moškimi nad 85. letom starosti (ZDA). Velika večina starejših, ki se zdravi z antidepresivi, psihoterapijo ali njuno kombinacijo, hitro odpravi simptome in pojavljanje bolezni. Psihoterapija koristi tistim, ki odklanjajo zdravila ali imajo blage oblike depresije.

Kako otroci in maldostniki doživljajo depresijo?


Znanstveniki in zdravniki so začeli resno jemati depresijo v otroštvu. Depresija pri otrocih pogosto vztraja in se pojavi kasneje v adolescenci, še posebej, če se je ne zdravi. Depresija pri otrocih je pogosto tudi napovedovalec kasnejših bolezni v odraslosti. Otrok z depresijo se lahko pretvarja, da je bolan (ne za depresijo) in noče iti v šolo ali se oprijema starša, se boji, da bo leta morda umrl. Starejši otroci se lahko kujajo ali zaidejo v težave v šoli so razdražljivi in se počutijo, da jih nihče ne razume. Ker so vse to znaki normalnega odraščanja, je težko diagnosticirati depresijo mlade osebe. Pred puberteto so fantje in dekleta enako nagnjeni k depresiji, po 15. letu pa so dekleta dvakrat bolj nagnjena k depresiji kot fantje.

Depresija pri mladostnikih se pojavi v času osebnostnih sprememb, ko se adolescenti ločujejo in formirajo osebnost različno od staršev, se spoprijemajo s težavami, ki so povezani s spolom in se podajajo v spolne odnose in se pogosto sami neodvisno odločajo. Depresija v mladostništvu se pogosto pojavi skupaj z anksioznostjo, motnjami hranjenja ali zlorabo drog. Poveča se nevarnost samomora. Nekatere raziskave so pokazale, da je psihoterapija skupaj z zdravili najuspešnejša za zdravljenje depresije.

Kako se zazna in zdravi depresijo?


Depresija se v večini resnih primerov zelo dobro zdravi. Kot pri vseh bolezni, je tudi tu pomembno, da se bolezen začne zdraviti čim prej, saj je tako zdravljenje bolj učinkovito in se ponavljanje bolezni prepreči. Prvi korak primernega zdravljenja je, da se obišče zdravnika. Nekatera zdravila in določene virusne bolezni, bolezni ščitnice povzročijo podobne znake kot pri depresiji. Zdravnik izloči omenjene možnosti s pregledom, intervjujem in laboratorijskimi raziskavami. Če zdravnik izloči vse druge možnosti, sledi psihološka ocena in morebitna napotitev k psihiatru.
Psihiater bo opravil celotno diagnozo. Pozanimal naj bi se, če se pojavlja bolezen v družini in kakšen je bil nastanek in potek simptomov (kdaj so se pojavili, koliko časa trajajo, resnost le -teh, kako so bila zdravljena, ali je bila prisotna zloraba alkohola ali drog in ali se pojavljajo samomorilne misli).
Po diagnozi depresije, se lahko posameznik zdravi na različne načine, najpogosteje z zdravili in psihoterapijo.

Zdravila


Antidepresivi delujejo na način, da normalizirajo možganske nevrotranzmitorje, predvsem serotonin in noradrenalin ali tudi na dopamin. Znanstveniki, ki proučujejo depresijo, so ugotovili, da ti prenašalci uravnavajo razpoloženje, a njih natančni mehanizem in vloga še ni povsem znana.
Najnovejši in najbolj znani so t.i. zaviralci ponovnega prevzema srotonina SSRI. To so na primer Prozac, Zoloft, Celexa. SNRI, ki imajo še ponoven prevzem noradrenalina in so podobno so Effexor (venlafaxine) in Cymbalta (duloxetine). SSRI-ji in SNRI-ji so bolj priljubljeni kot stari antidepresivi, kot so tricikliki (po njihovi sestavi) ali MOAIs, saj imajo manj stranskih učinkov. Toda zdravila različno delujejo na posameznika in morda nekomu najbolj koristi prav MAOI ali triciklik.
Ljudje, ki jemljejo MAOI-je se morajo vzdržati posebne diete, da ne pride do hudih interakcij med zdravili, ki se lahko pojavijo. Izogibati se morajo hrani z visoko vsebnostjo tiramina, ki ga je veliko v siru, vinu in kumaricah in nekaterih zdravilih. Z omenjeno učinkovino reagirajo tako, da se nenadno poveča krvni tlak in lahko sledi kap. Tako dobi posameznik celoten seznam jedi in potencialnih zdravil, ki ga mora bolnik strogo upoštevati.

Za vse vrste antidepresivov velja, da jih mora pacient neprekinjeno jemati vsaj tri tedne, preden se pojavi poln terapevtski učinek. Zdravila morajo jemati toliko časa kot jim narekuje zdravnik, čeprav se počutijo bolje ali dobro, da se bolezen ponovno ne pojavi. Prenehanje jemanja mora biti v vsakem primeru po nadzorom zdravnika. Nekatera zdravila je namreč potrebno postopno znižati, preden se ukinejo.
Čeprav antidepresivi ne povzročajo odvisnosti, lahko prenehanje le-teh povzroči odtegnitvene simptome ali ponoven pojav bolezni. Nekateri bolniki morajo glede na ponavljanje depresije ostati na terapiji za nedoločen čas. Pacient naj se ne prestraši ali obupa, če neko zdravilo ne deluje in naj bo odprt za novo, drugačno zdravilo.
Nekateri anksiolitiki se lahko dodajo k antidepresivom, vendar ne delujejo samostojno. Povzročajo pa lahko tudi odvisnost.

Kakšni so stranski učinki antidepresivov?


Antidepresivi lahko pri nekaterih ljudeh povzročijo blage in pogosto začasne stranske učinke, ki pa ponavadi ne trajajo dolgo. Vsekakor pa je potrebno spremljati nenavadne reakcije, ki vplivajo na normalen potek vsakdanjika in to nemudoma sporočiti zdravniku.
Najpogostejši stranski učinki pri SSRI-jih in SNRI-jih so:
  • glavobol, ki je ponavadi začasen,
  • slabost, začasna,
  • nespečnost in nervoznost (ponavadi na začetku, kasneje mine),
  • težave s spolnostjo (zmanjšan libido, erektilna disfunkcija, zakasnjena ejakulacija, nezmožnost doživljanja orgazma),
  • vznemirjanost in tresenja.

 

Tricikliki:
  • suha usta,
  • zaprtje,
  • težave z mehurjem,
  • težave s prostato,
  • težave s spolnostjo,
  • zamegljen vid,
  • zaspanost (potem se jih jemlje zvečer).

Kaj pa šentjanževka?


Ekstrakt šentjanževke (Hypericum perforatum), se že stoletja uporablja kot zeliščno zdravilo. Danes je intenzivno uporabljena pri zdravljenju blage depresije, v ZDA je pa ena najbolj prodajnih zelišč. Je pa pomembno, da šentjanževko ne jemljemo skupaj s SSRI in SNRI in nekaterimi zdravili za HIV. Vsekakor je nujno, da se posvetujemo z zdravnikom, preden začnemo jemati katerokoli od zelišč.

Psihoterapija


Nekaj vrst prishoterapije oz. pogovorne terapije lahko pomaga ljudem z depresijo. Nekatere trajajo kratek čas 10-20 tednov, nekatere so dalj časa trajajoče, po potrebi posameznika. Dve glavni psihoterapiji obstajata: kognitivno vedenjska terapija (CBT) in medosebnostna terapija (IPT), ki dokazano pomagata pri zdravljenju depresije. CBT spremeni negativne vzorce mišljenja in jih spremeni v pozitivno razmišljanje, saj je negativni dialog posameznika pogosto problem pri depresiji.
IBT pa pomaga ljudem razumeti in delovati skozi težavne odnose, ki so lahko povzročili depresijo ali jo poslabšali. Kljub temu v primeru resne depresije psihoterapija ni zadosti. Kombinacija psihoterapije in medikamentozne depresije kaže zelo dobre rezultate proti ponavljajoči se depresiji, verjetnost povrnitve depresije pa se zmanjša, če traja terapija vsaj 2 leti.

Elektrokonvulzivna terapija


Je primerna za tiste, ki jim zdravila in psihoterapija ne pomagajo. Elektrokonvulzivna terapija lahko pomaga pri rezistentni depresiji. Včasih je bila znana kot šok terapija, ki je imela slab prizvok. Z leti se je zelo izboljšala in tako pomaga mnogim, ki jim druge vrste terapije ne pomagajo. Pred EKT pacient vzame mišični relaksant in pod blag anestetik. Zavestno posameznik ne čuti impulzov ECT-ja.
Pacient obiskuje terapijo nekajkrat na teden in ponavadi to zadošča, lahko pa potrebuje vzdrževalno terapijo, ki se postopoma znižuje. EKT ima nekaj stranskih učinkov, kot so zmedenost, dezorientacija in izguba spomina. S časoma ti stranski učinki izginejo. Raziskave so pokazale, da leto dni po terapiji stranskih učinkov na kognicijo ni več.

Kako pomagam prijatelju ali sorodniku, ki je depresiven?


Če poznate nekoga, ki je depresiven, na nek način zadeva tudi vas. Prav in najpomombnejša stvar je, da mu poiščete zdravnika in terapijo. Morda se boste morali naročiti pri zdravniku in iti zraven. Spodbujajte prijatelja, da vztraja pri terapiji in da poišče drugo terapijo, če je prva neuspešna, ko traja 6-8 tednov.
Kako pomagate:
  • nudite čustveno podporo, razumevanje, potrpežljivi bodite in ga spodbujajte,
  • vključite ga v pogovor in ga pozorno poslušajte,
  • nikoli ne zaničujte občutke, ki jih ima vaš prijatelj, pač pa izpostavite realnost in vlivajte upanje,
  • nikoli ne ignorirajte komentarje o samomoru in jih sporočite prijatelju ali zdravniku,
  • povabite prijatelja na sprehod, ven in k drugim aktivnostim,
  • poskušajte še naprej, če se noče udeležiti aktivnosti, vendar ne prekmalu, saj mora terapija počasi "prijeti",
  • ne zahtevajte preveč, saj lahko dobi občutek neuspeha,
  • spominjajte prijatelja, da bo s časom in terapijo uspeh zagotovljen.

Kako si pomagam, če sem depresiven?


Če imate depresijo, se lahko počutite izčrpanega, brezupnega in imate občutek, da vam ni pomoči. Zelo težko je ukrepati, da si pomagate sami. Pač pa pojdite do za to usposobljenih in noben poraz ni, če obiščete zdravnika, da vam pomaga.
Pomembno je, da se zavedate, da vaši občutki pogosto niso vaša osebnost, pač pa so posledica bolezni, ki učinkuje na način, da razmišljate drugače o drugih stvareh. Ko spoznate, da ste depresivni, lahko začnete s terapijo in negativne misli bodo izginile.
Da si pomagate lahko:
  • začnite počasi in postopoma telovaditi, pojdite v kino, na tekmo ali dogodek, ki vas je nekoč veselil,
  • postavite realne cilje sebi,
  • razčlenite vaše cilje na manjše cilje in si postavite realne roke,
  • ne pričakujte, da bo nenadna sprememba v počutju, sprememba pride s časoma in se nevede izboljša z dnevi, tedni, dalj ko imate terapijo, boljše se boste počutili,
  • odložite pomembne odločitve, kot so poroka ali ločitev, menjavanje služb dokler se ne počutite bolje, drugi bodo morda imeli boljši pogled na te situacije.

 

Povpraševanje za avtogeni trening!

Zadnjič posodobil 05 September 2009